Kava,… skodelica dišeče, aromatične kave je za mnoge ljubitelje tega najbolj opojnega in poživljajočega napitka prav gotovo neprecenljiva. Pitje kave mnogim predstavlja nepogrešljiv dnevni obred, ritual, priložnost za prijetne družabne trenutke in dolge pogovore s prijatelji. Po pregovoru mora biti kava močna kot smrt, črna kot pekel in sladka kot ljubezen. Zraven, nekako v simbiozi, vsaj za kadilce paše tudi cigareta.

Naša družba vsakodnevni dogodek poimenuje “tradicionalna kavica ob 10-tih“, ko se ponavadi, če le čas dopušča, s prijatelji dobimo v nam priljubljenem lokalu in ob klepetu popijemo vsak svojo skodelico izbrane kave. To, da bi se cigareti ob jutranji kavici najtežje odrekel lahko potrdi marsikateri “uporabnik” nikotinskih paličic. Malo nas je “zjebal” mraz in protikadilski zakon, a temu užitku se ne bom odrekel. Sicer pa je že po “Murphy-ju” tako, da vse kar je v življenju lepega; je nemoralno, kaznivo ali pa redi… Ok, čez zakon se niti ne pritožujem več, kar imamo pač imamo in vem, da jamranje ne pomaga,… Neko, po vsej verjetnosti lažno, upanje so nam dali tudi raziskovalci z medicinske fakultete v Miamiju, ki so ugotovili, da imamo ljudje, ki redno pijemo kavo in kadimo, manj možnosti, da bomo zboleli za Parkinsonovo boleznijo.

Ob današnji samoumevnosti te črne tekočine se le sprehodimo nekoliko v preteklost. Pitje kave ima namreč zelo dolgo tradicijo. Prvo kavo naj bi pili sufiji, muslimanski mistiki, ki so ugotovili, da kava prežene zaspanost in spodbuja miselno dejavnost. Manj pobožni pa so v kavi odkrili odlično sredstvo za spodbujanje klepeta. Rodile so se prve kavarne. Prva prodajalna kave je bila odprta v Konstantinoplu leta 1475.

V muslimanskem svetu je obred pitja kave sprva zbujal pomisleke, saj Koran prepoveduje alkohol. Ravno zaradi te verske zapovedi se je kava po arabskem svetu hitro širila. Navada skupnega pitja je bila priljubljena, saj je krepila občutek povezanosti. Ljudje so se ob takih obredih pogovarjali o politiki in drugih temah, saj so bile njihove glave trezne. Teh pogovorov so oblasti bale in so začele preganjati prodajalce kave in kavarne.

Arabci so imeli dolgo časa monopol nad pridelavo kave, dokler niso Nizozemci leta 1690 uspeli ukrasti sadik, ki so jih pretihotapili na Javo. Kmalu so se plantaže kave razširile po vseh nizozemskih kolonijah na vzhodu. V Evropo so kavo prvi prinesli beneški trgovci v 17. stoletju. V Italiji so bile prve kavarne odprte okrog leta 1654. Katoliška cerkev je pitje kave zelo kritizirala, proglasili so jo celo za hudičevo pijačo. Leta 1674 so v Londonu objavili “Žensko peticijo proti kavi”, v kateri so se žene pritoževale, da so postali možje zaradi pitja kave jalovi kot puščava. Sledilo je odpiranje kavarn tudi drugod po Evropi. V 1713 je bil na dvoru Ludvika XIV. najbrž prvič uporabljen sladkor kot dodatek k kavi.

Francozi so prenesli kavne sadike preko Atlantika in jih zasadili na karibskem otoku Martiniqu. Tako se je pričela pridelava kave v tropskih področjih centralne in Južne Amerike. Proizvodnja in s tem pitje kave sta se v Ameriki zelo hitro razširili. Danes je potrošnja kave na prebivalca največja v skandinavskih deželah in sicer je na Švedskem 8 - 10 kg, v ZDA 7,5 kg, sledijo Avstrija, Švica, Nemčija, Italija in Španija, medtem, ko v Sloveniji porabimo približno 2,5 kg kave na prebivalca letno.

Pitje kave je vsekakor prav poseben obred, ki se ga vsak posameznik loti na sebi lasten način. Nekateri so pivci črne kave, drugi prisegajo na cappuccino, spet tretji pijejo le espresso… Kolikor ljudi, toliko okusov, pravijo. In vendar vsi pijejo kavo, “gorivo” sodobne družbe. Pa vi,… kakšno kavo, če sploh, pijete? Tudi vam “jutranja” kavica predstavlja gonilo, ki vas vleče skozi dan? Tudi vam pitje kave predstavlja dnevni ritual…

P.S.
Zanimiv članek Mladine: Doktor kave, misijonar espressa Ernesto Illy